VORTAL

V času pandemije korona virusa, se veliko ljudi samoizolira ali pa so celo v karanteni, kar slabo vpliva na njihovo mentalno in s tem posredno na celotno zdravje. Vadba qigonga prispeva h krepitvi zdravja, boljšemu počutju in celo ozdravitvi od virusne bolezni. Na srečo, na spletu najdemo veliko video vaj  qigonga, ki so namenjene čiščenju strupov (toksinov) iz organizma in krepitvi zdravja.  Tak je naprimer sklop vaj qigonga, imenovan Ba Duan Jin, pri čemer je njegova različica imenovana Beli tiger še bolj učinkovita v primeru virusnih okužb.

Koronavirus (COVID-19) najprej napade pljuča. Ustvarja se velika količina sluzi, ki ostaja v plučih in ovira dihanje. Pljučne kanale je zato potrebno čistiti in krepiti njihovo funkcionalnost. V zimskem času so pljuča še posebej podvržena možnostim okužbe, zato sta kašljanje in gripa takrat najbolj pogosti obolenji.

V tradicionalni kitajski medicini (TKM) sta debelo črevo (fu organ) in pljuča (zang organ) v isti skupini organov, ki jih enako obravnavamo. Debelo črevo je jang organ, pljuča (sprejemnik čija) pa so njegov jin par. Tudi človeška koža je prejemnik čija, zato ima tako kot debelo črevo, pljuča in nos lastnosti kovine. To so: čvrstost, stabilnost, odpornost in učinkovitost. Po TKM so največja grožnja organom kovine negativna čustvenost- npr. žalost, jeza, strah in zaskrbljenost; pozitivno pa nanje vplivajo pozitivna čustvenost- npr. pogum, veselje.  Posledično to pomeni, da je pomembno, da smo med pandemijo duševno stabilni (da uspešno premagujemo strah in ostajamo mirni), saj duševna nestabilnost slabša naš imunski sistem. Strah je čustvo, ki je po TKM tesno povezan z ledvicami, saj izčrpava energijo či, ki je namenjena delovanju ledvic. Slabše delovanja ledvic pa ogroža naš imunski sistem. Energija či se v primeru ledvic pretaka po meridijanu, ki ni enak tistemu pri debelem črevesu in pljučih. Pretok ledvičnega čija obenem hrani in varuje možgane in vse ostale telesne celice. Medtem, ko spimo ledvični či proizvaja kostni mozek in obnavlja matične celice. Ko je energija (či) v živčnem sistemu obilna, se krepi razmišljanje in duševna stabilnost. Oboje krepimo s posebnim sklopom qigong vaj; medtem, ko vaje za krepitev čija pljuč in debelega črevesa pa pripomorejo k preprečevanju nastanka, oziroma odstranitvi virusnih bolezni (samoozdravitev).

Po starodavni kitajski filozofiji sta jin in jang dve nasprotni kategoriji. Na začetku je bil njun pomeni precej preprost. Nanašal se je npr. na odvračanje od sončne svetlobe ali soočenje z njo. Kasneje je bilo načelo jin– jang uporabljena za opisovanje veliko različnih stvari, kot so: vreme (hladno ali toplo), položaj (navzdol ali navzgor, desno ali levo, notranje ali zunanje), stanje gibanja (mobilno ali statično) in tako naprej. Teorija Jin in jang navaja, da naravni pojavi vsebujejo dva nasprotna vidika, s čimer tvorita koncept enotnosti nasprotij. Na splošno so tvorne (aktivne) stvari zunanje, dvigajoče, vroče, svetle, funkcionalne, torej hiper-funkcionalne narave jang; medtem ko so tiste, ki so statične, notranje, padajoče, hladne, temne, snovne in trajne, torej hipo-funkcionalne narave jin.

Kot teoretično orodje v tradicionalni kitajski medicini, se jin-jang načelo uporablja za študij fiziologije in patologije telesa ter za diagnosticiranje in zdravljenje bolezni. V človeškem telesu se obe stanji ves čas nasprotujeta, vendar vsako stanje zase ni stanju ravnotežja . Takoimenovano dinamično ravnovesje obeh nasprotij se stalno vzpostavlja znotraj telesa. Čeprav si jin in jang nasprotujeta, sta tudi medsebojno odvisna. Brez nasprotnega vidika, drugi vidik ne more obstajati, zato je vsak od obeh nasprotnih vidikov pogoj za obstoj drugega. Človeško telo (snov, materijo) predstavlja jin, medtem ko njegovo delovanje predstavlja jang. Snov je v telesu, medtem ko se funkcije telesa manifestirajo v njegovi zunanjosti.

Enovitost človeškega telesa lahko razumemo kot odnos med dvema nasprotjima. V TKM velja, da se zgornji del telesa, površina, okončine in pet fu organov (želodec, tanko in debelo črevo, žolčnik, mehur) nanašajo na jang medtem, ko se spodnji del telesa, njegova notranjost , trebuh in pet zang organov (srce, vranica, pljuča, ledvice, jetra), nanašajo na jin. Normalne življenjske aktivnosti celega telesa telesa so posledica dinamičnih in harmoničnih odnosov med jin in jang organi, ki so nujni za dobro zdravje.

Relativna prekomernost jin ali jang, ki presega normalno raven, spodbuja patološke spremembe. Po načelu dinamičnega ravnovesja med jinom in jangom, presežek vsakega od njiju, povzroči relativno pomanjkanje drugega. Bolezen po teoriji TKM izhaja iz presežka patogenov jina ali janga, odvisno od tega katerega on njiju primanjkuje. Kadar je patogen janga v presežku, ta prispeva k bolezni in zavira yin. Presežek jang ali jang patogena je patološka sprememba, ki je posledica presežka jang, ki presega normalne ravni. Prekomerni jang proizvaja toploto in s tem povzroči zvišanje telesne temperature. Presežek jin ali jin patogena je patološka sprememba, ki je posledica preseganja jina od normalne ravni. Presežek jina vodi v motnjo janga in povzroči sindrom prehlada. Premajhen jin ali jang pomeni, da gre za patološko spremembo, pri kateri sta bodisi jin bodisi jang pod normalnima ravnema. Pomanjkljiv jang neposredno vpliva na jin. Kadar je jang-qi v telesu prešibek, da bi spodbudil proizvajanje jin toka, se to odraža na slabih jin rezultatih. Ko pa je jin tek v telesu prešibak, da bi spodbudila proizvodnjo jang-qija, je rezultat premajhen jang.

Po načelu dinamičnega ravnotežja med jin in jang, pomanjkljivost enega vodi v hiperaktivnost drugega in obratno. Glavni vzrok bolezni zaradi pomanjkanja jin ali jang, leži torej v jin esenci in jang-či (jang qi).

Tradicionalna Kitajska Medicina (TKM) je znanstveno področje, ki se ukvarja s človeško fiziologijo, patologijo, diagnozami ter zdravljenjem in preprečevanjem bolezni. V TCM so integrirane določene sistemske teorije, ki so rezultat nekaj tisoč let kliničnih znanj in izkušenj, ki so jih Kitajci pridobivali v svoji dolgi dobi boja proti boleznim. TCM je neprecenljivo prispeval h krepitvi zdravja in blaginje Kitajcev, kot tudi razvoju medicine po vsem svetu.

Teoretični sistem TKM je sestavljen iz teorije jin in jang, teorije petih elementov, organov zang-fu, teorij meridianov, patogeneze, sindromov in diagnostičnih tehnik. Vključuje tudi terapevtska načela ohranjanja zdravja in šestih naravnih dejavnikov. Gre za heoretični sistem, na katerega močno vplivata starodavni materializem in dialektika, z naukom o jinu in jangu ter holističnemu pristopu h človeku kot osnovnemu konceptu . Ta koncept temelji na fiziologiji in patologiji organov in meridianov zang-fu. Diagnostične in terapevtske značilnosti TKM vključujejo binzheng lunzhi izbor zdravljenj, ki temeljijo na diferencialni diagnozi.

Za TKM so značilne predvsem njene posebne diagnostične tehnike in terapevtski principi, ki temeljijo na zdravnikovi razlagi o fizioloških funkcijah in patoloških spremembah v človeškem telesu. TKM na primer obravnava telo kot celoto, tesno povezane organe zang-fu, kanale in kolaterale, ki ohranjajo tesno povezavo z zunanjim svetom. V zvezi z razvojem bolezni TKM poudarja, da imajo pomembno vlogo tki. notranji (endogeni) povzročitelji (in sicer sedem nenormalnih čustev) in zunanji (eksogeni) povzročitelji (in sicer šest zunanjih patogenov).

Koncept holizma se nanaša na splošni pogled na človeško telo kot na eno samo celostno celoto, ki je medsebojno povezana z naravo. Človeško telo je sestavljeno iz različnih tkiv in organov in vsak od njih opravlja določeno funkcijo in prispeva k življenjskim aktivnostim celotnega telesa. Človeško telo je celostna celota, saj so njegovi sestavni deli neločljivo med seboj povezani in pogojeni. Ker človeštvo obstaja v naravi, človeško telo neposredno ali posredno vpliva na kakršnekoli spremembe v naravi.

Kitajska beseda bian pomeni celovito analizo in beseda zheng se nanaša na znamenja (simptome). Zheng pa se ne nanaša le na kombinacijo simptomov, ampak na patološko posplošitev bolezni v določeni fazi in na odnos med odpornostjo telesa in povzročitelji bolezni. Združeni obe besedi tvorita besedo bianzheng, ki pomeni klinične podatke, ki so zbrani s pomočjo štirih diagnostičnh tehnik TKM: odkrivanje, analiza, povzetek in diagnoza. Bolnikovi bolezenski znaki se najprej odkrijejo, analizirajo in povzamejo pri postavitvi diagnoze. Dodana beseda lunzhi pomeni, da je sestavljen ustrezen terapevtski program glede na postavljeno diagnozo. Diferencialna diagnoza, znana kot bianzheng lunzhi, je temeljno načelo TKM, ki omogoča prepoznavanje in zdravljenje bolezni.

Bolezen se lahko v različnih stopnjah razvoja manifestira z različnimi skupkom simptomov (sindrom) in se zato lahko zdravi z različnimi terapevtskimi metodami. Poglejmo na primer ošpice. V zgodnji fazi bolezni, ko izpuščaj na koži s svojim značilnim videzom zamuja in je nepopoln, je potrebno spodbujati izbruh bolezni. V naslednji stopnji, ko se pojavi visoka vročina, je potrebno to zniževati. V poznejši fazi bolezni, ko dolgotrajna vročina poslabša jin pljuč in prebavil, je treba negovati jin, da ne pride pljučnice, dehidracije, vnetja možganov.

Ista terapija se lahko uporablja za zdravljenje različnih bolezni, ki se manifestirajo z enakimi simptomi. Tako je na primer prolaps rektuma ali prolaps maternice mogoče zdraviti s krepitvijo čija (qi) vranice.